Partizanske bolnice v Sloveniji
»Osnovna naloga partizanske zdravstvene dejavnosti je, da nudi ranjencu prvo pomoč, potem pa ga spravi na varno in skrito mesto.«
(Dr. Viktor Volčjak)
V letih 1941–1945 je divjala druga svetovna vojna. Ljudje v Evropi in po celem svetu so se povezovali v skupnem boju proti fašizmu in nacizmu, da bi lahko zaživeli v miru. Odporniško gibanje se je razvilo tudi v Sloveniji. Njegova posebnost je bila dobro organizirana zdravstvena služba z vrsto skrivnih partizanskih bolnišnic. Okupator, ki partizanstva ni priznaval za redno vojsko, je namreč pobijal tudi ranjence in bolnike. Da bi jih obvarovali pred sovražnimi vojaki, so bolnišnice gradili v gozdovih, podzemnih jamah in na drugih težko dostopnih krajih. Takšni odločitvi sta botrovali krajinska raznolikost v Sloveniji, predvsem pa množična zaledna organizacija. Ta je skrivne bolnišnice pomagala oskrbovati s hrano, zdravili in drugim materialom. Pri njihovi gradnji so pazili, da so bile kar najbolj prilagojene okolju, tako da jih ni bilo mogoče opaziti niti na nekaj korakov. Številni varnostni ukrepi so bili najmočnejše in večinoma edino orožje skrivnih partizanskih bolnišnic. Samo osebje in najožji sodelavci, največkrat domačini, so vedeli za njihove točne lokacije. Poleg 244 zdravnikov, 260 študentov medicine in 38 medicinskih sester je za ranjence skrbelo okoli 1000, po nekaterih ocenah pa še precej več priučenih bolničarjev in bolničark, ki so se usposabljali na različnih tečajih in v bolničarskih šolah. V okoli 120 skrivnih bolnišnicah se je v času vojne zdravilo več kot 15.000 ranjencev in bolnikov. V času vojne so predstavljale visoko stopnjo tolerantnosti in spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava. Na Primorskem so večje bolnišnice pričeli ustanavljati šele po kapitulaciji Italije, jeseni 1943. Najpomembnejši in dobro organizirani sta bili bolnici Pavla v Trnovskem gozdu in Franja v soteski Pasice na Cerkljanskem. Na bolnico Pavlo, v kateri se je zdravilo več kot 1600 ranjencev, danes spominja spomenik na Hudem polju.
Skrivna bolnišnica
»Vse, kar je nastajalo v ozki soteski Pasice, se gradilo, rušilo in obnavljalo, ni bilo spočeto samo v eni glavi in ne opravljeno samo z nekaj pari rok. Vsi so sodelovali.«
(Dr. Viktor Volčjak)
Med skrivnimi partizanskimi bolnišnicami je danes verjetno najbolj poznana Partizanska bolnica Franja, ki je delovala v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem. Prve ranjence so sicer zdravili na bližnji kmetiji v Podnjivču, ko pa je postalo prenevarno, je kmet Janez Peternelj dr. Viktorju Volčjaku pokazal pot v sotesko Pasice. Kmalu zatem so tam zgradili bolniško barako, ki je 23. decembra 1943 sprejela prvega ranjenca. Tako se je rodila bolnišnica, že med vojno poimenovana Franja, in sicer po zdravnici in upravnici Franji Bojc, ki je nasledila dr. Volčjaka. Z gradnjo so postopoma nadaljevali vse do konca vojne, ko se je na dnu soteske stiskalo kar 14 lesenih barak različnih namembnosti. Les za ogrodje prvih barak so posekali in obdelali v tramove na mestu gradnje. Pozneje so ga darovali bližnji kmetje. Na žagi v Logu so ga razžagali ter potem z vprežnimi vozovi in na ramenih prenesli v grapo. Nekaj barak je bilo po sistemu montažne gradnje izdelanih v Cerknem in so jih v grapi samo sestavili. Poleg centralnega oddelka v soteski, ki je bil namenjen težjim ranjencem, so na različnih lokacijah od Cerkljanskega vrha do Jelovice zgradili še deset manjših oddelkov, ki so spadali pod upravo centrale: A, C, C1, Pokljuka 10, D1, D2, D3, Pokljuka, Š Stol I in Š Stol II.
Kot v ostalih bolnišnicah so tudi v Franji zelo pazili, da jih ne bi odkril sovražnik. Prav zaradi tega je bil glavni dostop do bolnišnice po potoku Čerinščica, ki teče skozi sotesko. V zadnjem delu poti, kjer se potok spušča preko malih slapov, so zgradili zasilne lesene mostičke. Prvi od njih, ki vodi do kamnitih stopnic, je bil dvižni most. Ranjence so iz javke – bližnje kmetije – v bolnišnico prenašali večinoma ponoči in zavezanih oči.
Pomagali so vsem
Med vojno se je v centralnem oddelku bolnišnice zdravilo okoli 600 ranjencev in bolnikov različnih narodnosti – poleg Slovencev tudi okoli 100 ranjencev drugih narodnosti: največ Italijanov (43) in pripadnikov različnih narodov iz nekdanjih Sovjetske zveze (24) in Jugoslavije (okoli 15) ter nekaj Francozov (9), Poljakov (2), Avstrijcev (2) in Američanov (2). Približno 300 se jih je zdravilo v zunanjih oddelkih. Prihajali so iz različnih socialnih in kulturnih okolij, vendar jih je družil isti cilj – priboriti si svobodo in mir. Zato v bolnišnici niso nikogar zavrnili.
Delo zdravnikov, vključno z zahtevnimi kirurškimi posegi, so opravljali: Viktor Volčjak, Franja Bojc Bidovec, Vladislav Klein, Franc Podkoritnik – Očka, Edvard Pohar, Bogdan Brecelj in Franci Derganc. Slednji je bil kirurg v leteči kirurški ekipi 9. korpusa, ki je delovala od septembra 1944 do konca vojne. Operacije so redko potekale brez omame, večinoma so imeli na razpolago eter, pentotal in druga zdravila, primanjkovalo pa je antibiotikov, krvi in plazme. Dr. Franja je dvakrat darovala kri ranjencem, čeprav niso imeli sredstev za prepoznavo krvnih skupin. Improvizirati so morali tudi pri razkuževanju operacijskega perila in instrumentarija. V začetku so vse to prekuhavali, proti koncu leta 1944 pa so uvedli suho sterilizacijo z vročo paro. Bolničarji v bolnici Franja so postali ljudje raznih poklicev: od šivilje, pleskarja in gospodinje do gozdnega delavca, cestarja in drugih. Za medicinsko delo so jih usposabljali ob delu in na dveh tečajih. Skupno je v vseh oddelkih bolnišnice delovalo 25 bolničarjev in pomožnih bolničarjev. Samo glavna medicinska sestra Lidija Zlatoper je imela končana dva letnika srednje medicinske šole. Poleg zdravstvenega osebja je bila pomembna tudi vloga stražarjev – nosačev ranjencev, kuhinjskega in drugega pomožnega osebja. Mnogi od njih so bili v bolnišnico sprejeti kot pacienti, po ozdravitvi pa so postali del osebja.
Preskrba s sanitetnim materialom in zdravili je bila organizirana na različne načine. Zbirale in dostavljale so ga terenske organizacije. Po skrivnih zvezah so zdravila prihajala celo iz Milana in Gradca. V marcu 1944 so začela odmetavati pomoč tudi zavezniška letala.
Sovražnik je ni odkril
»Z dograjevanjem barak in prihajanjem vedno večjega števila ranjencev smo se začeli zavedati, da bomo morali vse bolj skrbeti za njihovo varnost.«
(Ivan Goljat, vojaški vodja)
Partizanske bolnišnice so svojo varnost gradile na strogih varnostnih ukrepih. Tudi v Franji so ohranitvi tajnosti lokacije posvečali veliko pozornosti (dostop po vodi, maskirna poslikava barak, strehe, pokrite z vejami, dvižni most, zavezovanje oči ranjencem …). Edina med skritimi bolnišnicami pa je ta poskrbela tudi za svojo vojaško obrambo. Vpeljani sta bili stražarska in izvidniška služba. Straža je bila stalna noč in dan, izvidniška pa le od zore do mraka. Mesto izvidnice je bilo kakih 200 m nad sotesko, na skali na desni strani potoka. Zanimiv je bil način obveščanja, ki so ga uporabljali izvidniki. Sporočilo so napisali na kos papirja, za obtežitev dodali manjši kamen, zavili v povoj in ga z izvidnice odvrgli na dvorišče ob vodnjaku. Najditelj je moral »pošto« odnesti upravnici ali komisarju. Del območja so zavarovali z minskim poljem. Na obeh pobočjih soteske so zgradili več obrambnih bunkerjev, ki so jih v primeru nevarnosti zasedle partizanske trojke – mitraljezec z dvema pomočnikoma. Poleg obrambnih bunkerjev je osebje v soteski zgradilo tudi tri bunkerje – zaklonišča za ranjence: prvo, pod barako za ranjence, je bilo namenjeno nepremičnim ranjencem, drugi dve pa so zgradili v stenah nad barakami.
Soteska je bila dvakrat napadena, vendar sovražnik bolnišnice ni odkril. Do prvega napada nemške patrulje je prišlo 24. aprila 1944. Ranjence so evakuirali, vendar so se po večkratnih selitvah odločili za vrnitev v sotesko. Drugi napad, 24. marca 1945, so borci v obrambnih bunkerjih odbili, ranjenci pa so bili tedaj skriti v zakloniščih.
Za svobodo, za mir
»Kruh so nam v prvih mesecih cele noči pekle podnjivške gospodinje, kasneje pa partizanska pekarna v Cerknem. Posebno ekonomat v Cerknem je pazil na to, da je najboljše meso, jetra in možgane dobila bolnišnica. Zlasti za božič 1943 se je izkazala Vipavska dolina. Nad 1500 paketov so pripeljali kmetje do Loga.«
dr. Franja Bojc Bidovec
Primorska je bila po prvi svetovni vojni priključena Italiji, kjer se je v 20. letih 20. stoletja uveljavil fašistični režim. Prebivalstvo ga je sovražilo, ker je na različne načine teptal njihove pravice. Med vojno, še zlasti po kapitulaciji Italije, so se zato množično vključevali v odporniško gibanje. Izvolili so svoje oblastne organe, t. i. narodnoosvobodilne odbore, ki so prevzeli skrb za vsa področja življenja, glavna pa je bila oskrba partizanske vojske in vseh njenih ustanov.
Na začetku je za oskrbo s hrano v Partizanski bolnici Franja skrbel narodnoosvobodilni odbor v Novakih. Preko mladinske in ženske organizacije so po Cerkljanskem nabirali hrano kot prostovoljne prispevke in predpisane dajatve za vojsko. Pozneje so vključili tudi narodnoosvobodilni odbor v Cerknem. V letu 1944 je število ranjencev in osebja naraslo, zato je dr. Volčjak skupaj s člani ekonomata 9. korpusa organiziral kanal za preskrbo s hrano iz Vipavske doline. Skupaj s paketi hrane so prihajala tudi bodrilna pisma, v katerih so darovalci izražali skrb, ljubezen in tesno povezanost primorskega ljudstva s partizansko vojsko ter s tem dajali ranjencem moralno oporo. V tem smislu je bilo zelo pomembno tudi kulturno življenje, ki se je razvilo v bolnišnici. Osebje se je zavedalo, da je za uspešen potek zdravljenja pomembno, da ranjenci ne zapadejo v malodušje. Zanje so organizirali različna politična in splošnoizobraževalna predavanja. Izdajali so celo svoj časopis z naslovom Bolniški list. Posebnega pomena je bilo delovanje ženskega in moškega pevskega zbora. Pogosti in priljubljeni so bili mitingi, ki so vključevali dramske nastope, recitacije in petje. Pesem ob spremljavi harmonike ali kitare je v borcih budila domoljubna čustva in vero, da bosta svoboda in mir zagotovo izbojevana.