Bolnišnica je bila v prvi vrsti namenjena ranjenim in bolnim partizanom, čeprav tudi civilistom niso odrekli pomoči. V vseh oddelkih Franje se je zdravilo skoraj 900 pacientov različnih narodnosti, največ v centralnem oddelku v soteski Pasice (oddelek B). Od tam so bili mnogi poslani na nadaljnje zdravljenje v zunanje oddelke, ki so sprejemali lažje ranjene ali bolne. Med zdravljenimi je bilo le dobrih 6% žensk. Po doslej zbranih podatkih je v bolnišnici umrlo 83 ljudi.
Zgodbe ranjencev
Seznam ranjencevPreberi zgodbe ranjencev
Zgodbe ljudi, ki so se zdravili v Franji, so pričevanja o trpljenju, zavezništvu, pogumu, o težko pričakovani svobodi, ki je tem, večinoma mladim ljudem pomenila vse. V hrepenenju po svobodi so si bili enaki, ne glede na socialni položaj ali narodnost.
Adams, Harold C. (ZDA)
Bevk, Janko
Bilić, Salih (Bosna in Hercegovina)
Blasigh, Rino (Italija)
Chevalier, Jean Baptiste (Francija)
Fon, Slavko – Andrej
Grosar, Marjan Justin
Kavčič, Zdenka s hčerko Dašo
Kolenc, Janez
Kraigher, Živa
Likar, Franc – Rafael
Rappel, Vili
Toplikar, Mirko
Zavezniški pilot
Poročnik Harold C. Adams je bil pilot ameriškega letalstva. 25. februarja 1944 je v eskadrilji 36 bombnikov, tako imenovanih »liberatorjev«, iz južne Italije poletel proti svojemu cilju v Nemčiji. Na poti so se jim nad Reko na Hrvaškem pridružili nemški lovci in jih stalno oblegali. Dve letali sta bili sestreljeni, nekaj letalcev se je rešilo s padali. Med njimi je bil tudi Adams, ki je doskočil na Šentviški planoti in si pri tem zlomil nogo. Partizani so ga našli že po nekaj minutah in mu nogo namestili v opornice. Še isto noč so ga z volovsko vprego odpeljali v partizansko bolnico, kamor so prispeli po štirinajstih urah naporne poti čez hribe. Sodeč po dokumentih in pričevanjih so Adamsa sprejeli v bolnici Franji 25. februarja 1944. Tam je ostal do napada 24. aprila, ko so bolnico evakuirali. Evakuacije se je takole spominjal: »Partizanski bolničar me je nekaj ur nosil na hrbtu, dvakrat je bilo treba prečkati hudournik, bolničarju je zdrsnilo in padla sva v potok. Končno smo dospeli do ceste, kjer so nas čakali vozovi.«
Nekaj tednov po sestrelitvi so njegovi sorodniki dobili vest, da je na varnem. Pismo, ki ga je napisal 10. marca 1944, je njegova žena prejela junija.
V oddelkih Franje v Davči se je zdravil do začetka avgusta 1944, ko je bil skupaj z ostalimi ranjenci z Gorenjske in Primorske evakuiran na Notranjsko. S partizanskega letališča Nadlesk je 30. avgusta poletel v Bari in od tam domov v Ameriko.
Harold Adams je bil eden od več kot tristotih zavezniških pilotov, ki so jih rešili slovenski partizani. S svojimi rešitelji je stike ohranjal tudi po vojni: pisno in preko svojega sina je vzdrževal prijateljstvo z Danilom Šuligojem v Bovcu, ki je bil med vojno bolničar v Franji. Njegova zgodba je bila večkrat objavljena v različnih revijah in knjigah, še zlasti zanimiva pa je postala potem, ko je njegov sin Cory na obisku v Sloveniji spoznal svojo bodočo ženo.
Otrok
Bolnišnica je bila v prvi vrsti namenjena zdravljenju ranjenih in bolnih partizanov, vendar tudi civilistom niso odrekli pomoči. Na seznamu pacientov najdemo tudi otroke. Najmlajši pacient je bil Janko, sin Julijane in Jožefa Bevk iz Dolenjih Novakov, rojen 25. aprila 1943. Dojenčku je v dimljah začela rasti bula in mamo je skrbelo. Po nasvetu župnika v Novakih Franca Rupnika se je obrnila na Metoda Mlakarja, gospodarja gostilne v Logu, kjer je bila javka bolnišnice. Ta ji je obljubil pomoč. Prvega oktobra zvečer sta se pri njih doma oglasila ženska in moški – verjetno sta bila to zdravnika Franja Bojc in Franci Derganc –, češ da ju pošilja Metod, naj pomagata malemu Ivančku. Po pregledu sta povedala, da fantek potrebuje pomoč v bolnišnici. Odnesla sta ga, z mamo pa sta se dogovorila, da bo informacije o zdravljenju dobila pri Metodu. Ko se je čez nekaj dni res oglasila pri Metodu z vprašanjem, kaj je z Ivančkom, ji je ta zaupal, da se zdravi v bolnici Franja, da lepo napreduje in da poje veliko kruha, čeprav ga ni na pretek. Malega Ivančka, ki ga je operiral dr. Franci Derganc, sta po približno dveh tednih prinesla nazaj mami. Ta ga je kot običajno preko noči položila v posteljico, a ni ker hotel zaspati, ga je vzela k sebi v posteljo, kjer je takoj zaspal. Menda zato, ker je v bolnišnici spal pri bolničarki.
Salih je bil doma iz Zenice v Bosni in Hercegovini. Med vojno, leta 1942, so ga mobilizirali v italijansko vojsko, od koder je pobegnil. V Sloveniji se je pridružil partizanom in postal borec Prešernove brigade. Pri napadu na bunker v Gorenji vasi, decembra 1944, si je zlomil desno nogo. V bolnici Franja se je zdravil tri mesece. Posledica poškodbe je bila krajša noga, zato so ga po odpustu poslali na komando mesta Cerkno. Po vojni ga je doletela zelo nesrečna usoda: ko se je vrnil domov, mu niso verjeli, da je bil v partizanih. Očitali so mu, da je bil pri koljaših – četnikih – in nikakor mu ni uspelo dokazati nasprotno. Ko so ga nekoč v neki gostilni ponovno žalili, je prišlo do pretepa. Njegov brat je potegnil nož in ubil enega od žalivcev. Oba sta bila obsojena: Salih na 4, brat pa na 9 let zapora. Kazen sta oba prestala. Salih se je pozneje povsem posvetil obdelovanju zemlje. Postal je zagrenjen, kajti krivici, ki jo je doživel, se je pridružila še krivda, da sta z bratom nekomu vzela življenje. Sredi 70. let 20. stoletja je na televiziji po naključju videl oddajo o Partizanski bolnici Franja, v kateri je govorila zdravnica Franja. Odločil se je, da jo poišče in prosi za pomoč. Tako sta se nekega dne z bratom nenapovedana znašla pred njenimi vrati. Franja mu je prisluhnila in pomagala, da je končno prejel zasluženo priznanje. Pozneje je rad prihajal na srečanja borcev Prešernove brigade, pa tudi s Franjo sta ohranila stike.
Italijanski partizan
Rino je bil rojen leta 1924 v obmorskem mestu Marano Lagunare, družina je pozneje živela v Čedadu. Takoj po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, se je pridružil italijanskemu odporniškemu gibanju. Bil je komandant bataljona Minussi, ki se je boril v sestavu udarne divizije Garibaldi Natisone. Ta je bila del narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije in se je borila tudi na Idrijsko-Cerkljanskem. Rino je bil v spopadu z Nemci 17. marca 1945 na Vojskem ranjen. Pripeljali so ga na zdravljenje v Partizansko bolnico Franja, kjer pa je 23. aprila 1945 umrl. Pokopali so ga na bolnišničnem pokopališču. Svojim soborcem je bil zgled, saj je zanje vedno našel tolažilne in spodbudne besede. Padel je na pragu svobode, o kateri je tolikokrat sanjal in za katero se ni obotavljal preliti svojo kri, so zapisali v spominskem zapisu novembra 1945. Prejel je srebrno medaljo za hrabrost, odlikovanje italijanske države.
Jean Chevalier Baptiste je sodeloval z odporniškim gibanjem v svojem domačem kraju v francoski Savoji. Skupaj z drugimi tovariši so ga Nemci najprej deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau, nato so ga poslali v Mauthausen in zatem v podružnico tega taborišča na Ljubelju, kjer so interniranci pomagali graditi predor pod Karavankami. Uspelo mu je zbežati in se pridružiti partizanom, kjer ga je gnala želja, da bi pripomogel k čimprejšnji osvoboditvi svojih tovarišev, pa tudi da bi se maščeval za vse zlo, ki so ga povzročili nacisti. V spopadih pri Železnikih ga je 20. novembra 1944 drobec mine zadel v stegno. Pripeljali so ga v Franjo, kjer ga je dan zatem operiral dr. Derganc. Verjetno je bil presenečen, da se je z zdravnikom lahko pogovarjal v svojem materinem jeziku; dr. Derganc je namreč pred vojno dve leti preživel v Franciji. 23-letni Francoz je v centralnem oddelku bolnice Franja ostal na zdravljenju približno mesec dni. Od tam so ga prepeljali v oddelek A pod Cerkljanskim vrhom. Po okrevanju so ga najprej dodelili delavskemu bataljonu, potem ruskemu bataljonu in nazadnje komandi mesta Idrija, kjer je ostal do vrnitve v domovino, 5. julija 1945.
Primorske novice št. 19, 6. 9. 1963
Udeleženec transporta ranjencev avgusta 1944
Slavko Fon je bil kurir 30. divizije, ki je bil januarja 1944 ranjen v spopadu z Nemci v bližini Lokovca. Njegovo zdravljenje je bilo dolgotrajno. Najprej so ga sprejeli v centralni oddelek bolnice Franja, od koder pa so ga že naslednji dan zaradi nevarne okužbe prenesli nazaj v Podnjivč, saj v bolnici še niso imeli izolirnice. Ko je nevarnost minila, so ga znova odnesli v grapo. Ob evakuaciji bolnišnice aprila 1944 je bil sprejet v oddelek A v Cerkljanskem vrhu. Več kot mesec in pol je imel nogo do pasu v mavcu. Ko se je bolnišnica junija znova vrnila v sotesko, so tja premestili tudi Slavka. Ker je že lahko hodil, mu je čas hitreje minil. Pomagal je navijati prekuhane in oprane povoje, da so se lahko ponovno uporabljali, in v prostem času je rezljal šahovske figure. V začetku avgusta je bil skupaj z drugimi težjimi ranjenci, ki so bili sposobni prestati daljšo pot, izbran za transport v zavezniške bolnišnice v južno Italijo.
To je bila akcija Glavnega štaba partizanske vojske in štaba IX. korpusa, s katero so želeli evakuirati ranjence z območja, ki ga je nadziral korpus, na Notranjsko. V njej je sodelovalo okrog 3000 borcev. Iz bolnice Pavla je bilo evakuiranih 48, iz bolnice Franja pa 31 ranjencev. Pot jih je vodila iz Cerknega do Želina, čez Krnice proti Vojskemu, naprej proti Trnovskemu gozdu, Predmeji, Otlici, Colu in Podkraju. Najnevarnejši del poti je predstavljal prehod preko železniške proge pri Ravbarkomandi. Slavko je bil v prvi skupini desetih ranjencev, ki je na konjih prečkala progo. Pri prehodu je konj pred njim z nogo zadel ob tračnico, da je ta zazvenela. Takoj zatem se je zaslišalo streljanje, saj je bila proga močno zastražena. Na srečo se je cela skupina srečno prebila na drugo stran. Cilj te mučne poti je bilo letališče Nadlesk v Loški dolini, ki pa je bilo zaradi nenehnih sovražnih vpadov opuščeno, zato je sledila še ena nenačrtovana etapa. Preko Babnega polja, Prezida in Čabra so ranjence z vozovi odpeljali proti Kočevskemu Rogu. Iz Bele Krajine pa so v začetku septembra končno poleteli proti Bariju.
Na fotografiji: Ranjenci na Nadleškem polju, kjer je bilo partizansko letališče.
Marjan Justin Grosar iz Šempetra pri Gorici je bil marca 1944 kot sedemnajstleten fant mobiliziran v nemško vojsko. Nemci so ga presenetili le nekaj dni, preden je nameraval oditi v partizane. Njemu in drugim fantom so dali na izbiro prisilno delo v Nemčiji ali pridružitev njihovi vojski.Ker so računali, da bodo ob prvi priložnosti pobegnili v partizane, so se fantje odločili za vojsko. Njemu je pobeg uspel dobrih pet mesecev pozneje, postal je partizan v Kosovelovi brigadi. V začetku novembra je bil v sovražni ofenzivi na Trnovem ranjen. Drobec granate mu je prebil obe nogi in eno hudo poškodoval. Odpeljali so ga na zdravljenje v bolnico Pavla, kjer so mu nogo rešili – amputacija ni bila potrebna, čeprav je bila noga odslej nekoliko krajša. V Pavli je okreval do marca 1945, ko so ga skupaj z drugimi sotrpini, ki niso bili več sposobni za vojsko, prenesli v novozgrajeni invalidski dom v bolnici Franja. Prek Vojskega so jih odnesli do Trebuše, kjer jih je čakal avtobus na drva in jih odpeljal do gostilne v Logu v bližini bolnišnice. Z zavezanimi očmi ga je po potoku v sotesko prenesel član osebja Mirko Rakušček. Menda slednji ni imel težkega dela, saj je Marjan v bolnišnici močno shujšal in je tehtal komaj 35 kg. Bolnica Franja se mu je v primerjavi s Pavlo zdela prava pravljična dežela z elektriko in vodometom. V invalidskem domu so se učili petja, igranja harmonike, kitare in strojepisja. Takrat je prvič videl stroj za pisanje, starega remingtona, in se srečal z zametki poklicne rehabilitacije za invalide. Za 1. maj, štiri dni pred koncem vojne, so organizirali miting, na katerem so recitirali in peli. Vse to jim je dvigovalo moralo. Včasih pa jim je bil v uteho tudi kakšen priboljšek. »Za veliko noč je Franja prinesla vsakemu eno cigareto. Bila je drava, ploščata, še iz bivše Jugoslavije, aromatičen tobak. Naš sotrpin Pagon jo je kadil dva dni. Dvakrat je potegnil, iz njega ni prišlo nič dima, vsega je pojedel, potem pa ugasnil. Tako je je bilo škoda. Tobak nam je lajšal bolečine in tudi lakoto,« se spominja nekdanji partizan.
Mamica partizanka
V bolnišnico se je med vojno, zlasti v času sovražnih vpadov na Cerkljansko, zateklo tudi nekaj nosečnic oziroma mater z novorojenčki. Ena od njih, Mira Mihelin – Nataša, je rodila hčerko in z njo do konca vojne ostala v bolnišnici, kjer je opravljala razna pomožna dela. Materam partizankam ni bilo lahko, saj jim osebje ni bilo preveč naklonjeno, ker so menili, da ne sodijo v vojaško ustanovo.
Tudi Zdenki in Niku Kavčiču se je med vojno rodila hčerka. O tem je Zdenka sama pripovedovala na dan odprtja obnovljene Franje, maja 2010. Čehinja Zdenka Zika s partizanskim imenom Daša se je skupaj s starši preselila v Slovenijo konec 20. let 20. stoletja. Oče Josip Zika je bil tkalski mojster, ki je našel službo na Gorenjskem. Skupaj s sestro in prijateljicama je odšla v partizane, da bi se izognila aretaciji gestapa. Predtem so jih namreč zalotili, ko so nesle rože na grob padlega partizana. V Davči, kjer je bil sedež obveščevalne službe za Gorenjsko, je nato spoznala Nika Kavčiča. Poročila sta se septembra 1944, a sta večino vojnih dni preživela ločeno, povezovala so ju pisma. Zaradi sovražnega napada na Železnike se je morala visoko noseča umakniti proti Črnemu vrhu nad Cerknim. Bili so nekje pod Blegošem, ko je začutila prve popadke. S pomočjo soborcev je prišla do kmetije Franceta Mezeka, po domače Pri Tomažu v Gorenjih Novakih. Ob 7. uri zvečer je rodila hčerko Dašo. Naslednji dan, 23. marca 1945, so ju terenski delavci prenesli v bolnico Franja. Kmalu zatem so morali vsi ranjenci, tudi mamice z dojenčki, zaradi sovražnega napada za več dni v bunkerje. Zdenka je po 16 dneh spoznala, da mora zapustiti sotesko, če hoče, da s hčerko preživita. Na odpustnici, ki jo je zdravnica Franja podpisala 8. aprila 1945, piše, da »porodnica odhaja na lastno željo v privatno oskrbo«. Menda ji je zdravnica dejala, da bo hčerka brez mleka umrla. Odnesla jo je v nahrbtniku in mimo požganih domov sta se srečno prebili do Zalega Loga. Prvo zatočišče je našla v isti hiši, kjer sta se z Nikom nekaj mesecev prej poročila. Komaj se je dobro namestila, je v hišo vstopil njen mož. Nihče od njiju srečanja ni pričakoval. A kmalu so se morali raziti in ponovno so se srečali šele v svobodi. Ko je Zdenkin oče hči in vnukinjo končno lahko objel, je ganjen rekel: »Dve sta šli, dve sta se vrnili!« Zdenkina sestra se namreč iz partizanov ni vrnila, padla je 27. januarja 1944 ob napadu na partijsko šolo v Cerknem.
Jeseni 1944 so pripeljali na zdravljenje v Franjo dva mlada ranjena partizana, ki jima je bilo komaj 17 let. Oba sta bila ranjena v hrbtenico, zato nista čutila nog. Ležala sta v izolirnici. Pri vsakdanjem prevezovanju sta prišla na vrsto zadnja. Kljub hudim ranam je bilo pri njiju polno smeha in spodbudnih besed; kulturnik Čriček jima je celo posvetil pesmico, ki je bila objavljena v Bolniškem listu. Ob sovražnem napadu marca 1945 je osebje vse ranjence odneslo v skrita zaklonišča. Ko se je zaslišalo pokanje, sta se invalida prestrašila, da so nanju pozabili in Janezek je začel presunljivo jokati. Bil je namreč zelo nežnega značaja; vsem, ki so ga videli, se je smilil. Nazadnje sta bila tudi oba fanta odnesena na varno v zaklonišče nad barakami na desnem bregu potoka. Dr. Derganc je zapisal, da še ni »videl bolj hvaležnega pogleda, kot ga je namenil Janezek tovarišem, ko so ga odložili v jami visoko v steni.« Oba sta v bolnišnici ostala do 5. maja 1945, ko so ju skupaj z ostalimi ranjenci prepeljali v Gorico. Ranjenci se v novem sterilnem bolnišničnem okolju niso dobro počutili. Zdravnica Franja je nekega dne Mirka in Janezka našla objokana. Janezek jo je zaprosil, naj ju pošlje nazaj v grapo, češ da bosta v tej bolnišnici umrla. Čez nekaj dni je Janezek v resnici umrl in njegova smrt je vse zelo pretresla. Mirko je po vojni prestal številne operacije, se pozdravil in si ustvaril družino.
Ljubljančanka Živa Kraigher je izvirala iz znane družine Kraigher, člani katere so bili zelo aktivni v narodnoosvobodilnem boju. Zelo mlada se je pričela ukvarjati s plesom pri plesni pedagoginji Meti Vidmar. Kot študentka se je vključila v predvojno politično vrenje na ljubljanski univerzi. Poleti 1942 je v okupirani Ljubljani kot sekretarka Okrožnega komiteja SKOJ (partijska mladinska organizacija) za Ljubljano vodila sestanke mladine. Ker je bila izdana, je morala v strogo ilegalo. Pozneje je delala še v Okrožnem odboru Slovenske narodne pomoči in v partijski tehniki. Ob kapitulaciji Italije jeseni 1943 je odšla na Primorsko in sodelovala pri vzpostavljanju ljudske oblasti, predvsem na Pivškem, pa tudi v Brkinih, Slovenski Istri, Goriškem in v Benečiji. V svojih spominih na ta čas je zapisala: »/…/ živela sem s primorskimi ljudmi, se spojila z njimi in se z njimi bojevala za končno osvoboditev in priključitev k matični domovini Sloveniji. To je bil takrat moj smisel življenja.« Leta 1944 se je zaradi hudih granulomov zdravila v bolnici Franji.
Po vojni se je Živa vrnila k plesu, ki je bil njeno življenjsko poslanstvo. Vanj pa je vpletla tudi svojo vojno izkušnjo: leta 1953 je namreč predstavila svoj znameniti ples z naslovom Upor. Z njim je želela prikazati žilavost vseh slojev slovenskega naroda, ki so se kot borci, aktivisti ali zgolj podporniki združili za skupen cilj, to je osvoboditev. Pozneje se je posvetila plesno-pedagoškemu delu in koreografiranju, se izpopolnjevala v tujini in bila glavna soustanoviteljica Studia za svobodni ples. Velja za eno od utemeljiteljic povojnega slovenskega sodobnega plesa. Pisala je tudi plesne kritike, posthumno pa je izšla njena knjiga o lastnem plesnem delu: Ko se zgodi ples – Zapisi, dokumenti, spomini (2017).
Franc Likar, doma iz Kanomlje nad Idrijo, je bil julija 1942 vpoklican na služenje vojaškega roka v italijansko vojsko. Neznanec ga je na vlaku med vožnjo proti Vidmu nagovoril, naj se raje pridruži partizanom, kar je tudi storil in postal borec Gradnikove brigade. Konec leta 1943 so ga poslali v partijsko šolo. Ta se je morala večkrat seliti, naposled so prišli v Cerkno, kjer so 27. januarja 1944 doživeli tragedijo. Napad nemškega bataljona gorskih lovcev Heine je zahteval 48 žrtev. Franc je imel ob tem dogodku veliko srečo v nesreči – njegova zgodba o preživetju je skorajda čudežna. Med tečajem je bival v gostilni Pri Jušku v Cerknem. Ko je na dan napada skozi okno zagledal sovražne vojake, je hotel zbežati proti Novakom. Ker so cesto proti tej vasi že nadzirali Nemci, mu ni ostalo nič drugega, kakor da se požene proti Brcam, strmemu pobočju, ki se dviga nad cesto proti Novakom. Na poti je naletel na ranjeno tečajnico Milojko Štrukelj. Preden ji je lahko kakorkoli pomagal, je sovražni rafal zadel tudi njega in ga ranil v obe roki. Znašel se je na tleh in se potuhnil. Ko so nemški vojaki, ki so se približevali in spotoma streljali na tleh ležeče ranjene partizane, prišli do njega, je zadrževal dih, da ne bi opazili, da je še živ. Ker se je na nasprotnem hribu oglasil partizanski minomet, so hiteli, a so ga kljub temu štirikrat ustrelili iz neposredne bližine. »Kakšne živce je moral imeti devetnajstletni fant, da se ni ganil, ko je slišal gaženje vojaških škornjev, ki so se mu bližali, škrtanje orožja in pokanje pištol, ko je prenašal bolečine krogel, ki so se mu zarivale v telo«, je zapisala zdravnica Franja v svojih spominih. Ko so se pripadniki bataljona umaknili iz Cerknega, se je Franc močno ranjen zavlekel v bližnji kozolec. Domačini so ga našli po krvavi sledi, ki se je vlekla po snegu. Njega in dvanajst tovarišev so naslednji dan sprejeli v bolnico Franja. Na srečo so bile vse njegove rane takšne, da je po nekaj mesecih zdrav zapustil bolnišnico. Med ranjenci in med osebjem je zaradi svojega poguma zbujal občudovanje.
Partizanski kurir
Vili Rappl je bil doma iz Gabrovke pri Litiji. Rodil se je v kmečki družini kot najmlajši od osmih otrok; bil je mamin ljubljenček. Visok, drzen fant je sledil zgledu starejših bratov in kot še ne petnajstleten odšel v partizane. Na svojem belem konju je menda rad izzival nemške patrulje. Ranjen je bil v Gorenji Trebuši, in sicer po nesreči, zaradi eksplozije mine. Dan po ranitvi, 10. januarja 1944, so ga sprejeli v bolnico Franja, kjer je med operacijo umrl zaradi izkrvavitve v trebušno votlino. Operiral ga je dr. Franci Derganc, kirurg v kirurški ekipi pri IX. korpusu, ki se je zadrževal v bolnici Pavla ali v bolnici Franja, kadar njegova ekipa ni sodelovala v bojnih operacijah na terenu.
Vilija so pokopali na bolnišničnem pokopališču in mu v grob položili stekleničko, v katero so shranili listek z njegovimi podatki. Tam je počival vse do leta 2012, ko je bil njegov grob slučajno odkrit. Vili je bil eden od več kot petdesetih pokopanih na bolnišničnem pokopališču. Večino so po vojni odpeljali svojci, ostale pa so pokopali v skupno grobnico na pokopališču v Cerknem. Najverjetneje je, da njegovega groba pri tem niso našli, vendar pa ga niso pozabili, saj je njegovo ime vklesano v spominsko ploščo z imeni umrlih in pokopanih na nekdanjem pokopališču Franje, ki so jo odkrili 3. novembra 1946. Po odkritju so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v skupno grobnico na pokopališču v Cerknem.
Vilijeva zgodba je zgodba mladega fanta, ki je sanjal o svobodi. Tako kot tisoči drugih, ki so zapustili topla domača ognjišča, ker je bila svoboda zanje najvišja vrednota, za katero se je vredno boriti z vsemi silami.
Jeseni 1944 so pripeljali na zdravljenje v Franjo dva mlada ranjena partizana, ki jima je bilo komaj 17 let. Oba sta bila ranjena v hrbtenico, zato nista čutila nog. Ležala sta v izolirnici. Pri vsakdanjem prevezovanju sta prišla na vrsto zadnja. Kljub hudim ranam je bilo pri njiju polno smeha in spodbudnih besed; kulturnik Čriček jima je celo posvetil pesmico, ki je bila objavljena v Bolniškem listu. Ob sovražnem napadu marca 1945 je osebje vse ranjence odneslo v skrita zaklonišča. Ko se je zaslišalo pokanje, sta se invalida prestrašila, da so nanju pozabili in Janezek je začel presunljivo jokati. Bil je namreč zelo nežnega značaja; vsem, ki so ga videli, se je smilil. Nazadnje sta bila tudi oba fanta odnesena na varno v zaklonišče nad barakami na desnem bregu potoka. Dr. Derganc je zapisal, da še ni »videl bolj hvaležnega pogleda, kot ga je namenil Janezek tovarišem, ko so ga odložili v jami visoko v steni.« Oba sta v bolnišnici ostala do 5. maja 1945, ko so ju skupaj z ostalimi ranjenci prepeljali v Gorico. Ranjenci se v novem sterilnem bolnišničnem okolju niso dobro počutili. Zdravnica Franja je nekega dne Mirka in Janezka našla objokana. Janezek jo je zaprosil, naj ju pošlje nazaj v grapo, češ da bosta v tej bolnišnici umrla. Čez nekaj dni je Janezek v resnici umrl in njegova smrt je vse zelo pretresla. Mirko je po vojni prestal številne operacije, se pozdravil in si ustvaril družino.
Njuna zgodba je bila večkrat objavljena, med drugim tudi v časopisu TV 15, 12. 4. 1973, kjer je bila zgodbi dodana spodnja ilustracija.
Pot v sotesko Pasice so že leta 1908 odprli člani Planinskega društva Cerkno, obiskovali so jo kot naravno znamenitost. Po italijanski zasedbi Primorske pa je za vrsto let utonila v pozabo, dokler niso v njej zgradili bolnišnice.
