Poleg osnovnih informacij o posamezni baraki, vam je na voljo tudi vsebina informativnih tabel, ki so v njih nameščene.
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
1 - Baraka za ranjence z zakloniščem Baraka za 36 ljudi je bila zgrajena maja 1944. V zaklonišču pod njo je bilo prostora za 28 nepremičnih ranjencev. Njegovo prezračevanje so omogočili preko cevi, ki so podzemni prostor na treh mestih povezovale z brežino bližnjega potoka. Strop zaklonišča je bil ločen od barake, nanj so nasuli 60 cm debelo peščeno plast. Tako se morebitni požar v baraki ne bi mogel razširiti na zaklonišče. Ob zadnji sovražni ofenzivi, marca 1945, ko se je okupator dalj časa zadrževal v bližini in je prišlo celo do napada na sotesko, so morali ranjenci več dni preživeti v tem podzemnem skrivališču. 2 - Izolirnica Izolirnica, zgrajena maja 1944, je bila namenjena ranjencem z nalezljivimi okužbami in umirajočim. V bolnišnici je umrlo 78 od okoli 600 ranjencev, največ zaradi odprtih ran trebušnih organov, sledile so poškodbe glave in prsnih organov. Med okužbami je bil najbolj usoden plinski prisad – okužba z nabiranjem plina v tkivu. 3 - Operacijska baraka Barako so postavili v začetku decembra 1944. V predprostoru sta bila lekarna in prostor za sterilizacijo. Kirurške posege v bolnišnici so opravljali zdravniki Viktor Volčjak, Franja Bojc Bidovec, Vladislav Klein, Franc Podkoritnik – Očka, Edvard Pohar, Bogdan Brecelj in največ Franci Derganc. Operacije so redko potekale brez omame, večinoma so imeli na razpolago eter in druga sredstva. Primanjkovalo je antibiotikov, krvi in plazme. Improvizirati so morali tudi pri razkuževanju operacijskega perila in instrumentarija. Preskrbo s sanitetnim materialom in zdravili so omogočale terenske organizacije, pomoč pa je po skrivnih zvezah prihajala celo iz Milana in Gradca. V marcu 1944 je prišla prva sanitetna pošiljka od zaveznikov. Različne pripomočke za imobilizacijo poškodovanih udov je v bolnišnici izdeloval bolničar Jože Čerin.
4 - Soba za zdravnike in soba za ranjence Baraka je bila zgrajena januarja 1944. V njej je bila do postavitve operacijske barake operacijska soba, ki je istočasno služila tudi kot delovni in bivalni prostor upravnice. V drugem delu je bila soba za ranjence. Ta je bila namenjena ženskam, zato so prostor šaljivo poimenovali klošter. Ker pa žensk ni bilo veliko, so v sobi ležali tudi moški, med njimi tudi zavezniški pilot Harold Adams. Poleg njega se je v bolnišnici zdravilo okoli 100 ranjencev drugih narodnosti: največ Italijanov, pripadnikov različnih narodov iz nekdanjih Sovjetske zveze in Jugoslavije (Rusi, Hrvati, Srbi ...) ter nekaj Francozov, Poljakov, Avstrijcev in Američanov. 5 - Baraka za rentgen Med približno 120 partizanskimi bolnišnicami sta samo dve uporabljali rentgenski aparat: Civilna bolnišnica OF v Kanižarici v Beli krajini in Partizanska bolnica Franja. V Franji so ga dobili marca 1945. Po vojni so rentgen odpeljali in je še vrsto let služil svojemu namenu, nazadnje na Vranskem. Vrnili so ga leta 1967. Rentgenski aparat je bil skupaj z večino preostalih avtentičnih muzejskih predmetov v povodnji septembra 2007 povsem uničen. Namesto njih so zdaj v barakah nameščene kopije in nadomestni predmeti iz obdobja, ko je bolnišnica delovala. 6 - Shramba za nosila Prostor pod skalnim previsom je bil namenjen odlaganju nosil, s katerimi so prenašali ranjence. 7 - Kuhinja Prostor za kuhinjo je bil v baraki št. 8. Tik pred koncem vojne, aprila 1945, so zgradili novo barako, v kateri je bil poleg kuhinje manjši prostor, namenjen shrambi. Pod skalnim previsom ob baraki pa so postavili shrambo za meso, saj je bilo tam zelo hladno. Sprva se je bolnišnica s hrano oskrbovala iz bližnje okolice, pozneje so jo dobivali iz Vipavske doline. Marca 1944 je začela prihajati zavezniška pomoč. Hrane ni primanjkovalo, razen v obdobju sovražnih napadov, ko je bil dovoz prekinjen. 8 - Soba za ranjence in jedilnica To je bila prva baraka v grapi, ki so jo zgradili decembra 1943. V njej sta bila dva prostora: soba za ranjence in kuhinja z jedilnico. Na podstrešju je bilo nameščeno osebje, nad sobo za ranjence moški del, nad kuhinjo in jedilnico ženski del. V sobi je bilo prostora za 50 ranjencev. Opremo – okna, peči in pograde – so dobili iz opuščenih postojank italijanske vojske. 9 - Delavnica, skladišče, soba za ranjene častnike in soba za komisarja Večnamensko barako so zgradili maja 1944. V njej so si uredili shrambo za perilo in šivalnico oz. delavnico, skladišče za hrano, sobo za tri ranjence ter lekarno. Na podstrešju je imel svoj prostor politični komisar. Ta je bil član uprave, odgovoren predvsem za politično in moralno razpoloženje v bolnišnici.
10 - Baraka za osebje Pri graditvi novih objektov, nošnji ranjencev in sanitetnega materiala, pri stražarskih in obrambnih nalogah, v kuhinji, krojaški in mizarski delavnici, pralnici ter pri drugih pomožnih opravilih je bilo potrebno požrtvovalno in zanesljivo osebje. Njegovo število se je povečevalo vzporedno s številom ranjencev. Seznam z dne 2. 5. 1945 navaja, da je bilo v bolnišnici 46 članov osebja. Med osebje je bilo sprejetih tudi precej ozdravelih ranjencev. Nameščeni so bili na podstrešjih barak, dokler niso septembra 1944 zgradili tako imenovane delavske barake, v kateri je bil spodnji prostor namenjen moškemu delu osebja, predvsem stražarjem, podstrešje pa bolničarkam. 11 - Pralnica in kopalnica Pralnico so zgradili oktobra 1944. Za čisto perilo so skrbele tri perice. Za pranje so uporabljale vodo iz potoka. Iz vojašnice v Cerknem so pripeljali kopalno kad s pečjo, odtlej so se lahko tudi okopali. 12 - Sod za razuševanje V vojski je velik problem predstavljala ušivost, zato je pred pralnico stal sod za razuševanje, v katerem so prekuhavali obleke ranjencev, ki so prihajali v bolnišnico polni uši. V ta namen so uporabili navaden bencinski sod.
13 - Invalidski dom Invalide, ki niso bili več sposobni za bojne enote, so marca 1945 preselili v novozgrajeni invalidski dom. Ta je imel dva prostora: spalnico s pogradi, ki so jih pripeljali iz precej oddaljene nemške vojaške postojanke, in dnevni prostor, za katerega je opremo izdelal bolnišnični mizar Jože Vovk. Pred domom je bila terasa za sončenje.
Invalidi so zelo aktivno sodelovali v kulturnem življenju bolnišnice. Imeli so svoj pevski zbor, ki ga je vodil kulturnik Albin Weingerl – Čriček. S prispevki so polnili stenski časopis, ki je poleti 1944 prerasel v literarno revijo z naslovom Bolniški list. Čriček je zanje pripravljal tudi različna predavanja. Pogosto so organizirali proslave in mitinge s političnimi govori, petjem, deklamacijami in skeči. Borbena pesem jim je dvigala moralo in s tem upanje, da se bliža svoboda, ki je zanje nastopila 5. maja 1945.
14 - Zbiralnik za vodo Vodo za pitje in kuhanje so sprva zajemali iz hudournika. Po neurjih je bila pogosto kalna in polna peska, zato so konec februarja ali marca 1944 uredili vodovodno napeljavo. Pitna voda se je zbirala v dveh lesenih 500-litrskih sodih, ki so ju postavili pod izvirom vode v severnem delu soteske. Iz opuščene italijanske vojašnice v Cerknem so pripeljali vodovodne cevi in umivalnike. Vodo so napeljali do kopalnice, kuhinje, sobe za zdravnike in operacijske barake. 15 - Elektrarna Konec februarja 1944 so v bolnišnici začeli načrtovati bodočo elektrarno. Gradnjo je prevzel Ivan Goljat. Zgradili so betonski jez, vendar so imeli velike težave s pomladanskimi neurji v maju in juniju. Material – žice, stikala, izolatorje – so dobili iz vojašnice v Cerknem, nekaj tudi iz opuščenega rudnika bakra nad Planino. Poskusno je elektrarna pričela obratovati 10. junija 1944. V baraki je bila nameščena vodna turbina s pripadajočim generatorjem enosmernega električnega toka. Ta je služil le za razsvetljavo. Rentgenski aparat so lahko uporabljali šele potem, ko so dobili na razpolago bencinski motor z generatorjem na izmenični električni tok.
16 - Svinjak Ostankov hrane niso smeli oddajati bližnjim kmetom, zato so z njimi v bolnišnici zredili dva prašiča. Svinjak so postavili za barako št. 9. Do njega je vodil le zasilen dostop pod barako.
17 - Gornji most Gradnja mostu, ki je premoščal sotesko približno 12 m visoko nad koritom hudournika, je bila povezana s pripravami na gradnjo dveh novih barak v težko dostopnem severnem delu soteske. Baraki so sicer zgradili, vendar so ju po prvem napadu na sotesko aprila 1944 tudi podrli. Most pa je ostal, ker je omogočal dostop do zaklonišča za ranjence.
18 - Zaklonišče za ranjence Zaklonišče, ki so ga zgradili verjetno marca 1944, je istočasno služilo tudi kot obrambni bunker. V njem je bilo prostora za 16 ranjencev. Vhod v bunker so zaprli z dvojno leseno steno. Vmesni prostor, širok približno pol metra, so zapolnili s peskom, da bi zadrževal krogle. V steno so vgradili strelne line, jo maskirno pobarvali ter zakrili z mahom in vejevjem. 19 - Zaklonišče za ranjence V skalnatem pobočju Malega Njivča, 30 m nad barako za zdravnike, so marca ali aprila 1944 uredili še eno zaklonišče za ranjence. V njem so namestili pograde za 26 ranjencev. Zaklonišče danes ni več dostopno. 20 - Stranišče Stranišče je bilo verjetno postavljeno januarja 1944. Zanj so težko našli prostor, saj je moralo biti umaknjeno od bodoče operacijske sobe. 21 - Vodomet Maja 1944 so v soteski pospešeno gradili nove barake. Po dvodnevni odsotnosti je zdravnica Franja na peščenem dvorišču presenečena zagledala peterokrako zvezdo iz mahu in v njeni sredini iz prhe narejen vodomet. Ranjenci in osebje so se ga veselili kot otroci. Za svojo iznajdljivost so bili deležni pohvale, a tudi graje. Zvezdo so morali razdreti, ker bi jo sovražnik lahko opazil iz zraka, vodomet pa je ostal. 22 - Obrambni bunker Prvi obrambni bunker so zgradili v februarju 1944. Izkoristili so naravno skalno votlino nad sotesko. Vhod so utrdili z dvojnim lesenim opažem, napolnjenim s peskom in kamenjem. Dostop do bunkerja je bil možen le po lestvi, dolgi tri metre. 1 - Baraka za ranjence z zakloniščem Baraka za 36 ljudi je bila zgrajena maja 1944. V zaklonišču pod njo je bilo prostora za 28 nepremičnih ranjencev. Njegovo prezračevanje so omogočili preko cevi, ki so podzemni prostor na treh mestih povezovale z brežino bližnjega potoka. Strop zaklonišča je bil ločen od barake, nanj so nasuli 60 cm debelo peščeno plast. Tako se morebitni požar v baraki ne bi mogel razširiti na zaklonišče. Ob zadnji sovražni ofenzivi, marca 1945, ko se je okupator dalj časa zadrževal v bližini in je prišlo celo do napada na sotesko, so morali ranjenci več dni preživeti v tem podzemnem skrivališču. Vhod v zaklonišče “Preden se je stemnilo, se je začel napad. Ropotalo in treskalo je več kot pol ure. Ko je vse utihnilo, sem šel pogledat ranjence po bunkerjih, da bi videl, ali potrebuje kdo mojo pomoč. Skozi cev iz bunkerja pod barako mi je bolničar Jožko javil, da ranjenca Gina silno napenja. Ima občutek, da mu bo razneslo trebuh. Izhoda iz bunkerja ni bilo mogoče odpreti, zato sem ga vprašal, ali ima škarje in skalpel. Pritrdil je. Dal sem mu navodila za poseg. V strugi potoka ob odprtini ventilacijske cevi sem čakal, kaj mi bo sporočil. Na srečo je ranjencu odleglo.” (Franci Derganc, kirurg) Partizanski bolničarji “Seveda smo vsakega ranjenca vsak dan prevezali. Pri tem smo vedno sodelovali vsi bolničarji. Držali smo se vrstnega reda, da je Jože odvezoval rane, zdravnica je pri pregledu vse očistila, Lida in jaz sva ji podajali tampone in inštrumente, Danilo pa je potem rano spet obvezal. Ves čas prevezovanja je bila v sobi tišina. Poleg operacij je bilo to najvažnejše opravilo, saj so ranjeni borci vedeli, da je od tega odvisno zdravljenje njihovih hudih ran. Po prevezovanju se je vsem prilegla cigareta.” (Pavla Leban, bolničarka) Skrb za ranjence in bolnike je bila v veliki meri na ramenih bolničarjev. Usposabljali so se pri 2 - Izolirnica Izolirnica, zgrajena maja 1944, je bila namenjena ranjencem z nalezljivimi okužbami in umirajočim. V bolnišnici je umrlo 78 od okoli 600 ranjencev, največ zaradi odprtih ran trebušnih organov, sledile so poškodbe glave in prsnih organov. Med okužbami je bil najbolj usoden plinski prisad – okužba z nabiranjem plina v tkivu. Bolniški list ranjenca “V bolnišnico je oktobra 1944 prišel bolnik s trebušnim tifusom, edini takšen primer v zgodovini bolnice Franja. Namestili smo ga v izolirnici. Njegovega trpljenja, posebno v zadnji noči pred smrtjo, se ne da opisati. Bil sem dežuren. Ko sem prišel k njemu, se mu je že močno bledlo in po vsem telesu mu je lil znoj. Zdravnici sem poročal, kako je z njim, a mu ni imela s čim pomagati.” (Franc Šmid – Vinotok, bolničar) 3 - Operacijska baraka Barako so postavili v začetku decembra 1944. V predprostoru sta bila lekarna in prostor za sterilizacijo. Kirurške posege v bolnišnici so opravljali zdravniki Viktor Volčjak, Franja Bojc Bidovec, Vladislav Klein, Franc Podkoritnik – Očka, Edvard Pohar, Bogdan Brecelj in največ Franci Derganc. Operacije so redko potekale brez omame, večinoma so imeli na razpolago eter in druga sredstva. Primanjkovalo je antibiotikov, krvi in plazme. Improvizirati so morali tudi pri razkuževanju operacijskega perila in instrumentarija. Preskrbo s sanitetnim materialom in zdravili so omogočale terenske organizacije, pomoč pa je po skrivnih zvezah prihajala celo iz Milana in Gradca. V marcu 1944 je prišla prva sanitetna pošiljka od zaveznikov. Različne pripomočke za imobilizacijo poškodovanih udov je v bolnišnici izdeloval bolničar Jože Čerin.
Lekarna “Na pomoč so nam priskočile terenske organizacije. Ob vsaki nabiralni akciji za bolnišnico je bil v paketih tudi obvezilni material. Le redki so bili v lekarnah (Franja Bojc Bidovec, zdravnica) Operacijski protokol dr. Franca Derganca “Zdravnik Bogdan Brecelj me je pregledal kmalu po prihodu v bolnišnico. Rečeno mi je bilo, da me bo operiral, naj se pripravim. Vprašali so me, če sem vajen alkohola. Rekel sem, da ne. Prinesli so mi steklenico domačega žganja, menda slivovke, in mi rekli, naj kar iz nje pijem, dokler morem. In sem res pil, kolikor sem le mogel, ker mi je bilo jasno, kaj me čaka. Ves sem se tresel, ko sem potiskal vase žgano tekočino, ki je nisem bil vajen. Postajal sem lesen, neobčutljiv, mešalo se mi je v glavi, pred očmi vrtelo in majalo …” (Dušan Furlan, ranjenec) 4 - Soba za zdravnike in soba za ranjence Baraka je bila zgrajena januarja 1944. V njej je bila do postavitve operacijske barake operacijska soba, ki je istočasno služila tudi kot delovni in bivalni prostor upravnice. V drugem delu je bila soba za ranjence. Ta je bila namenjena ženskam, zato so prostor šaljivo poimenovali klošter. Ker pa žensk ni bilo veliko, so v sobi ležali tudi moški, med njimi tudi zavezniški pilot Harold Adams. Poleg njega se je v bolnišnici zdravilo okoli 100 ranjencev drugih narodnosti: največ Italijanov, pripadnikov različnih narodov iz nekdanjih Sovjetske zveze in Jugoslavije (Rusi, Hrvati, Srbi ...) ter nekaj Francozov, Poljakov, Avstrijcev in Američanov. Viktor Volčjak (1913–1987) Rodil se je v delavski družini v Virmašah pri Škofji Loki. Medicino je študiral v Ljubljani in Zagrebu. Sprva je služboval na Ptuju in potem odprl svojo zdravniško prakso v Žireh. Še pred odhodom v partizane je občasno pomagal ranjencem. Novembra 1943 je s sodelavci ustanovil to partizansko bolnišnico v soteski Pasice v Dolenjih Novakih in postal njen prvi upravnik. Od tu je bil premeščen na mesto vodje sanitetnega odseka 9. korpusa. Kasneje je organiziral zdravstveno službo v Brdih. Po končani vojni je služboval v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu in ponovno v Ljubljani. Specializiral se je za interno medicino in doktoriral iz vojaškega zdravstva. Ukvarjal se je tudi z zgodovino partizanskega zdravstva in napisal več prispevkov na to temo. Franja Bojc Bidovec (1913–1985) Rodila se je v kmečki družini v Nemški vasi pri Ribnici na Dolenjskem. V Ljubljani je obiskovala gimnazijo in se po maturi odločila za zdravniški poklic. Študirala je v Ljubljani, Beogradu in Zagrebu. Kot zdravnica je delala v Bohinjski Bistrici in Ribnici. Zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem je bila večkrat zaprta. Od januarja 1944 do konca vojne je vodila to bolnišnico, ki je bila že takrat poimenovana po njej. Po vojni, do leta 1946, je delala v vojaških bolnišnicah v Gorici, Trstu in Ljubljani, nato na ginekološko-porodniških klinikah v Beogradu in Ljubljani. Harold Adams Harold C. Adams je bil pilot ameriškega letalstva. Njegovo letalo je bilo februarja 1944 sestreljeno. Pri doskoku na Šentviški planoti si je poškodoval nogo, zato so ga pripeljali v bolnišnico. Ležal je v tej baraki. Na steno ob pogradu, obloženo s papirjem, si je s križci označeval dneve, prebite v bolnišnici. Osebje Partizanske bolnice Franja mu je poleti 1944 omogočilo varno vrnitev v domovino. Po vojni mu je Danilo Šuligoj, bolničar, s katerim sta ohranila stike, poslal za spomin prav ta košček papirja. Cory Adams, njegov sin, pa ga je pred leti izročil muzeju. 5 - Baraka za rentgen Med približno 120 partizanskimi bolnišnicami sta samo dve uporabljali rentgenski aparat: Civilna bolnišnica OF v Kanižarici v Beli krajini in Partizanska bolnica Franja. V Franji so ga dobili marca 1945. Po vojni so rentgen odpeljali in je še vrsto let služil svojemu namenu, nazadnje na Vranskem. Vrnili so ga leta 1967. Rentgenski aparat je bil skupaj z večino preostalih avtentičnih muzejskih predmetov v povodnji septembra 2007 povsem uničen. Namesto njih so zdaj v barakah nameščene kopije in nadomestni predmeti iz obdobja, ko je bolnišnica delovala. Rentgen “Največja pridobitev v marcu 1945 je bil krasen rentgenski aparat, ki smo ga dobili iz Žirov od pokojnega zdravnika Demšarja. Postavili smo mu primerno palačo, 4 x 3 m veliko, obito z lepenko in črnim padalom. Takoj smo ga začeli uporabljati, saj smo si ga želeli že v neštetih težkih situacijah.” (Franja Bojc Bidovec, zdravnica) 6 - Shramba za nosila Prostor pod skalnim previsom je bil namenjen odlaganju nosil, s katerimi so prenašali ranjence. Shramba za nosila, junij 1945 7 - Kuhinja Prostor za kuhinjo je bil v baraki št. 8. Tik pred koncem vojne, aprila 1945, so zgradili novo barako, v kateri je bil poleg kuhinje manjši prostor, namenjen shrambi. Pod skalnim previsom ob baraki pa so postavili shrambo za meso, saj je bilo tam zelo hladno. Sprva se je bolnišnica s hrano oskrbovala iz bližnje okolice, pozneje so jo dobivali iz Vipavske doline. Marca 1944 je začela prihajati zavezniška pomoč. Hrane ni primanjkovalo, razen v obdobju sovražnih napadov, ko je bil dovoz prekinjen. Nikoli prazen lonec “Ob različnih dotokih hrane smo skoraj ves čas imeli po tri tople obroke na dan. Le v zimskih mesecih je bila hrana preveč enolična, največkrat primorski »mineštron«. V zadnjem napadu, ko je bil dovoz popolnoma onemogočen, smo kuhali hrano enkrat na dan, in sicer samo ponoči. Kot dodatek je bila suha hrana, ki smo jo pred napadom razdelili po bunkerjih.” (Franja Bojc Bidovec, zdravnica) 8 - Soba za ranjence in jedilnica To je bila prva baraka v grapi, ki so jo zgradili decembra 1943. V njej sta bila dva prostora: soba za ranjence in kuhinja z jedilnico. Na podstrešju je bilo nameščeno osebje, nad sobo za ranjence moški del, nad kuhinjo in jedilnico ženski del. V sobi je bilo prostora za 50 ranjencev. Opremo – okna, peči in pograde – so dobili iz opuščenih postojank italijanske vojske. Graditev postojanke Steza za prenašanje potrebnega materiala je bila zelo zahtevna. Na tej poti smo se morali vzpenjati in zopet spuščati prek skal in premagovati več metrov višinske razlike, hoditi po robovih vrtoglavih globin in se izogibati večjih prepadov. Poleg tega smo bili bolj navajeni nositi puško kot deske. Ko je naše malodušje opazil tovariš Volčjak, je nam za zgled nadel na svoja ramena nekaj desk ter z njimi odvihral prek vseh že omenjenih ovir in zaprek. Opogumili smo se in mu sledili, saj nismo hoteli prav nič zaostajati. (Ivan Goljat, vojaški vodja) Oddelki bolnice Franja Poleg centralne bolnišnice v soteski Pasice, ki so jo imenovali tudi oddelek B, je bilo zgrajenih še 10 manjših bolnišničnih oddelkov, ki so spadali pod upravo centrale. V teh oddelkih se je zdravilo približno 300 lažjih ranjencev. Zdravstveno delo so v njih opravljali bolničarji, le v oddelku Pokljuka na Jelovici je deloval zdravnik Antonio Ciccarelli. “Zdravnica Franja je večkrat prihajala na obisk na naš oddelek. Vsakokrat je pregledala rane ranjencem in jim dala malce poguma, da so laže premagovali težave. Čeprav nismo imeli takega udobja in sterilnosti, kot ju imajo danes po bolnišnicah, se rane ranjencem niso gnojile in so se tudi hitro celile. Na oddelek smo dobivali ranjence iz centrale (iz grape), in sicer take, ki niso več potrebovali zdravniške pomoči.” (Alojz Plesničar – Gigi, bolničar na oddelku A) Gašper - bolničar na javki “Gašperju sem najprej razkril načrte za graditev bolnišnice, saj sem mu zaupal. Kadar sem pogledal njegove sinje oči, otroški nasmeh in krepko postavo, se mi je zdelo, da bi s takim tovarišem upal prenesti najhujše preizkušnje. Bil je prvi bolničar v grapi, pozneje je delal na javki, ki so jo aprila 1944 odkrili nemški okupatorji. Ko je reševal zadnjega ranjenca, ga je na pragu mlina zadela sovražnikova krogla. Vrata smrti so se tako hitro odprla in zaprla za njim, da nam ni utegnil prav nič naročiti; s svojo žrtvijo še danes obtožuje vse nasilnike tega sveta.” (Viktor Volčjak, zdravnik) Javke so bile predstraže partizanskih bolnišnic. Bolnica Franja je imela več javk, ki so se tudi menjavale. Najbolj znane so bile na kmetijah v Podnjivču, v Logu, pri Cmilku in v Praprotnikovem mlinu ob potoku Črna, kjer je delal Rudi Katrašnik – Gašper. Medicinsko delo na javkah je bilo samostojno, zahtevno in odgovorno. Bolničar je moral znati presoditi, kam bo glede na poškodbo razvrstil ranjence. Najtežje so prenesli v centralno bolnišnico, lažje v kak manjši oddelek, najlažje pa je obdržal pri sebi na javki. 9 - Delavnica, skladišče, soba za ranjene častnike in soba za komisarja Večnamensko barako so zgradili maja 1944. V njej so si uredili shrambo za perilo in šivalnico oz. delavnico, skladišče za hrano, sobo za tri ranjence ter lekarno. Na podstrešju je imel svoj prostor politični komisar. Ta je bil član uprave, odgovoren predvsem za politično in moralno razpoloženje v bolnišnici.
Po krivem obtožena Kalvarija se je začela julija, ko so me vodili z oddelka na oddelek, od pograda do pograda in pozivali ranjence, naj povedo, kaj mi imajo očitati, naj naštejejo vse moje napake. Z vsakega pograda je strmelo dvoje začudenih oči. Ranjenci so bili osupli, zmedeni, prestrašeni. Vedeli so za skrb, ki sem jim jo posvečala, pa so odgovarjali po svoji vesti. (Franja Bojc Bidovec, zdravnica) V zgodovini Partizanske bolnice Franja je zapisana tudi izkušnja, ki je še posebej zaznamovala dva zdravnika, Viktorja Volčjaka in Franjo Bojc Bidovec. Na podlagi pritožb nekaterih vplivnih ranjencev in komisarja bolnišnice je bil v juliju 1944 pri Višjem vojaškem sodišču 9. korpusa uveden kazenski postopek proti omenjenima zdravnikoma. Očitali so jima netovariški odnos do osebja in ranjencev in malomarno izvrševanje dolžnosti ter ju obtožili omalovaževanja zavezniške zastave. Končal se je septembra 1944 s sklepom glavnega javnega tožilca pri predsedstvu SNOS (takratni vladi), da kazenski pregon proti osumljencema ni utemeljen in da obtožba ni dopustna. Skladišče za hrano Do vrha se je v marcu 1944 napolnilo naše skladišče za hrano, ko so začeli zavezniki 9. korpusu izdatno pomagati. Kamioni so nekaj noči vozili hrano do Loga, naše osebje pa jo je pretovarjalo na kmečke vozove in vozilo v Podnjivč, od tod pa nosilo v bolnišnico. (Franja Bojc Bidovec, zdravnica) Sprva so bolnišnico s hrano oskrbovali člani narodnoosvobodilnih odborov – organov ljudske oblasti – v Novakih in Cerknem. Potem ko se je število ranjencev in osebja močno povečalo, so ob pomoči posebnih preskrbovalnih enot partizanske vojske dobivali hrano iz Vipavske doline. Marca 1944 je začela prihajati zavezniška pomoč. Za praznike so se ranjencev spomnili tudi Primorci in prek kurirjev pošiljali številne pakete s hrano in priboljški. Za vse pošiljke hrane, ki so jih zbrali in poslali različni odbori in organizacije, se je uprava bolnišnice pisno zahvalila. Preživela je povodenj Večnamenska baraka, zgrajena maja 1944, je edina preživela povodenj septembra 2007 in je hkrati edina, ki ima vgrajenih še nekaj originalnih konstrukcijskih elementov. Lesene barake, zgrajene kot zasilna zavetišča v času vojne, je bilo treba v desetletjih po vojni neprestano obnavljati. Visoka vlaga v soteski je namreč pospeševala razkrajanje lesenih delov, prihajalo pa je tudi do različnih poškodb. 10 - Baraka za osebje Pri graditvi novih objektov, nošnji ranjencev in sanitetnega materiala, pri stražarskih in obrambnih nalogah, v kuhinji, krojaški in mizarski delavnici, pralnici ter pri drugih pomožnih opravilih je bilo potrebno požrtvovalno in zanesljivo osebje. Njegovo število se je povečevalo vzporedno s številom ranjencev. Seznam z dne 2. 5. 1945 navaja, da je bilo v bolnišnici 46 članov osebja. Med osebje je bilo sprejetih tudi precej ozdravelih ranjencev. Nameščeni so bili na podstrešjih barak, dokler niso septembra 1944 zgradili tako imenovane delavske barake, v kateri je bil spodnji prostor namenjen moškemu delu osebja, predvsem stražarjem, podstrešje pa bolničarkam. Čevljar Alois V bolnišnico je prišel približno petdesetletni Avstrijec, Alois Trummel po imenu. Bil je nekdanji nemški vojak, ki se je priključil partizanski vojski. Zadaj na vratu je imel najmanj dvajset velikih čirov. Zelo ga je bolelo, zato je večkrat tožil: »Schmerzen, Schmerzen.« Govoriti slovensko ni znal. Ko se je pozdravil, je ostal v bolnišnici kot čevljar. (Franc Šmid – Vinotok, bolničar) 11 - Pralnica in kopalnica Pralnico so zgradili oktobra 1944. Za čisto perilo so skrbele tri perice. Za pranje so uporabljale vodo iz potoka. Iz vojašnice v Cerknem so pripeljali kopalno kad s pečjo, odtlej so se lahko tudi okopali. 12 - Sod za razuševanje V vojski je velik problem predstavljala ušivost, zato je pred pralnico stal sod za razuševanje, v katerem so prekuhavali obleke ranjencev, ki so prihajali v bolnišnico polni uši. V ta namen so uporabili navaden bencinski sod.
Življenje v bolnišnici je bilo lepo, delo je bilo organizirano, vsak je imel svoje dolžnosti. Bolničarji so skrbeli za ranjence podnevi in ponoči, pericam ves dan ni zmanjkalo dela. Drugi smo bili nosači in stražarji obenem, meni so dodali še delo razkuževalca oblek ranjencev. Tudi to delo je bilo pomembno in odgovorno, saj bi sicer kaj kmalu zavladala ušivost v vsej bolnišnici. Najpomembnejša priprava za moje delo je bil razuševalni kotel, ki pa seveda ni bil kupljen v trgovini, temveč so naši vešči tovariši v ta namen priredili navaden bencinski sod. (Božo Benedik, stražar) 13 - Invalidski dom Invalide, ki niso bili več sposobni za bojne enote, so marca 1945 preselili v novozgrajeni invalidski dom. Ta je imel dva prostora: spalnico s pogradi, ki so jih pripeljali iz precej oddaljene nemške vojaške postojanke, in dnevni prostor, za katerega je opremo izdelal bolnišnični mizar Jože Vovk. Pred domom je bila terasa za sončenje.
Invalidi so zelo aktivno sodelovali v kulturnem življenju bolnišnice. Imeli so svoj pevski zbor, ki ga je vodil kulturnik Albin Weingerl – Čriček. S prispevki so polnili stenski časopis, ki je poleti 1944 prerasel v literarno revijo z naslovom Bolniški list. Čriček je zanje pripravljal tudi različna predavanja. Pogosto so organizirali proslave in mitinge s političnimi govori, petjem, deklamacijami in skeči. Borbena pesem jim je dvigala moralo in s tem upanje, da se bliža svoboda, ki je zanje nastopila 5. maja 1945.
Evakuacija v južno Italijo V začetku avgusta 1944 je zdravnik Franc Podkoritnik – Očka zbral težje ranjence, ki nismo bili več sposobni za boj, bili pa smo sposobni prestati daljšo pot, ne da bi potrebovali večjo zdravniško pomoč. Že navsezgodaj smo se zbrali, bilo nas je 31, ko so nam sporočili, da smo določeni za prevoz v zavezniške bolnišnice v južno Italijo. Poslovili smo se od tovarišev, ki niso mogli z nami, in krenili smo v dolino. (Andrej Fon – Slavko, ranjenec) Dolgotrajna sovražnikova ofenziva poleti 1944 je predstavljala vedno večjo nevarnost za partizanske enote, zaledne dejavnosti in še posebej partizanske bolnišnice na območju 9. korpusa. Korpusne enote so zato avgusta v dogovoru z glavnim štabom slovenske partizanske vojske izvedle evakuacijo ranjencev s Primorske in Gorenjske na Notranjsko, od koder so jih z letali prepeljali v južno Italijo. Evakuacija ranjencev v južno Italijo je bila zavezniška pomoč narodnoosvobodilnemu gibanju. Iz partizanskih bolnišnic Franja in Pavla je bilo evakuiranih okoli 80 ranjencev. Akcija je bila skrbno premišljena in organizirana. Pri prenosu ranjencev je sodelovalo pet brigad z okoli 3000 borci. Mitingi in proslave Dnevi mitingov so bili v bolnišnici naši prazniki. Koliko se je pred mitingom govorilo o njem! Kdo bo igral? Kaj bodo igrali? Kaj bodo zapeli? In koliko učenja je bilo pred mitingi. Kuharica Anica je stala v kuhinji pred štedilnikom, v eni roki s kuhalnico, v drugi z vlogo, Jože je prenašal ranjenca in v mislih ali pa naglas ponavljal deklamacijo. (Albin Weingerl – Criček, kulturnik) Med invalidi Ležali smo v barakah. Najtežje nam je bilo, ko je šlo sonce k zatonu in se je bližal mrak. Takrat je skoraj vsak večer zadonela borbena pesem ob kitari ali harmoniki. Vsi, tudi najtežji ranjenci, smo peli kljub težkim ranam. To je bil pomemben del zdravljenja, ki nam je vlival moči, da smo z zaupanjem gledali v nove dni. V invalidskem domu, ki so ga za nas zgradili leta 1945, smo imeli lepe nove pograde, velika okna v spalnici, poleg pa smo imeli še posebno sobo za študij in zabavo. (Ivan Flajs, ranjenec) 14 - Zbiralnik za vodo Vodo za pitje in kuhanje so sprva zajemali iz hudournika. Po neurjih je bila pogosto kalna in polna peska, zato so konec februarja ali marca 1944 uredili vodovodno napeljavo. Pitna voda se je zbirala v dveh lesenih 500-litrskih sodih, ki so ju postavili pod izvirom vode v severnem delu soteske. Iz opuščene italijanske vojašnice v Cerknem so pripeljali vodovodne cevi in umivalnike. Vodo so napeljali do kopalnice, kuhinje, sobe za zdravnike in operacijske barake. 15 - Elektrarna Konec februarja 1944 so v bolnišnici začeli načrtovati bodočo elektrarno. Gradnjo je prevzel Ivan Goljat. Zgradili so betonski jez, vendar so imeli velike težave s pomladanskimi neurji v maju in juniju. Material – žice, stikala, izolatorje – so dobili iz vojašnice v Cerknem, nekaj tudi iz opuščenega rudnika bakra nad Planino. Poskusno je elektrarna pričela obratovati 10. junija 1944. V baraki je bila nameščena vodna turbina s pripadajočim generatorjem enosmernega električnega toka. Ta je služil le za razsvetljavo. Rentgenski aparat so lahko uporabljali šele potem, ko so dobili na razpolago bencinski motor z generatorjem na izmenični električni tok.
16 - Svinjak Ostankov hrane niso smeli oddajati bližnjim kmetom, zato so z njimi v bolnišnici zredili dva prašiča. Svinjak so postavili za barako št. 9. Do njega je vodil le zasilen dostop pod barako.
17 - Gornji most Gradnja mostu, ki je premoščal sotesko približno 12 m visoko nad koritom hudournika, je bila povezana s pripravami na gradnjo dveh novih barak v težko dostopnem severnem delu soteske. Baraki so sicer zgradili, vendar so ju po prvem napadu na sotesko aprila 1944 tudi podrli. Most pa je ostal, ker je omogočal dostop do zaklonišča za ranjence.
Gornji most, julij 1944 18 - Zaklonišče za ranjence Zaklonišče, ki so ga zgradili verjetno marca 1944, je istočasno služilo tudi kot obrambni bunker. V njem je bilo prostora za 16 ranjencev. Vhod v bunker so zaprli z dvojno leseno steno. Vmesni prostor, širok približno pol metra, so zapolnili s peskom, da bi zadrževal krogle. V steno so vgradili strelne line, jo maskirno pobarvali ter zakrili z mahom in vejevjem. 19 - Zaklonišče za ranjence V skalnatem pobočju Malega Njivča, 30 m nad barako za zdravnike, so marca ali aprila 1944 uredili še eno zaklonišče za ranjence. V njem so namestili pograde za 26 ranjencev. Zaklonišče danes ni več dostopno. 20 - Stranišče Stranišče je bilo verjetno postavljeno januarja 1944. Zanj so težko našli prostor, saj je moralo biti umaknjeno od bodoče operacijske sobe. 21 - Vodomet Maja 1944 so v soteski pospešeno gradili nove barake. Po dvodnevni odsotnosti je zdravnica Franja na peščenem dvorišču presenečena zagledala peterokrako zvezdo iz mahu in v njeni sredini iz prhe narejen vodomet. Ranjenci in osebje so se ga veselili kot otroci. Za svojo iznajdljivost so bili deležni pohvale, a tudi graje. Zvezdo so morali razdreti, ker bi jo sovražnik lahko opazil iz zraka, vodomet pa je ostal. Vodomet, julij 1944
Med napadom
Skrb za ranjence
Partizanski bolničarji
delu in na dveh tečajih, ki sta bila organizirana v bolnišnici. Prvi tečaj, ki sta ga vodila zdravnika Franci Derganc in Franja Bojc Bidovec, je opravilo devet bolničarjev in bolničark, drugi tečaj pa še pet. Glavna bolničarka Lidija Zlatoper je edina imela formalno izobrazbo.
Konec upanja
Obveze in zdravila
kupljeni zavitki, ker so nakup zdravil kontrolirali okupatorji in njihovi pomagači. Poslani zavitki so bili največkrat sešiti iz starih rjuh, plenic ali platna. Vse je bilo skrbno oprano, obrobljeno in z napotnim pismom prineseno na javko ali poslano po kurirski vezi.”
Na operaciji
Viktor Volčjak (1913 - 1987)
Franja Bojc Bidovec (1913 - 1985)
Zgodba o zavezniškem pilotu
Rentgen - neprecenljiva pridobitev
Nikoli prazen lonec
Graditev postojanke
Oddelki bolnice Franja
Na oddelku A
Gašper - bolničar na Javki
Javke
Po krivem obtožena
Sodni proces
Polno skladišče
Oskrba s hrano
Preživela je povodenj
Čevljar Alois
Skrb za higieno
Evakuacija v južno Italijo
O evakuaciji
Mitingi in proslave
Med invalidi
