V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
»Franja je imela redko lastnost, da je spodbudno vplivala na ljudi, ker je sama bila pogumna in odločna.« (Dušan Furlan, ranjenec)
Franja Bojc je izhajala iz kmečke družine iz Nemške vasi blizu Ribnice, a se je kljub temu odločila za študij medicine. Ob začetku vojne je mesto zdravnice v Bohinjski Bistrici zamenjala za zdravniško prakso v domačem kraju. Začela je sodelovati z osvobodilno fronto in pomagati ranjenim partizanom. Jeseni 1943 je postala pomočnica upravnika v divizijski bolnišnici v Ribnici. V sovražni ofenzivi je padla v roke Nemcem, ki so jo skupaj z dr. Pavlo Jerina odpeljali v tržaški zapor. Obe sta bili izpuščeni in skupaj sta se pridružili partizanom. Za novo leto 1944 so ju poslali na delo v partizanski bolnišnici: Franjo v Cerkno in Pavlo v Trnovski gozd. Kmalu po prihodu je bila Franja imenovana za upravnico bolnišnice v soteski Pasice. Za mlado zdravnico to gotovo ni bila lahka naloga – ne le zaradi težkih vojnih razmer, ki so terjale veliko naporov in odrekanja, pač pa tudi zato, ker je bila ženska. V tistem času ženske še zdaleč niso bile enakopravne. Pritiski in nasprotovanja so se pokazali tudi v obtožbah proti njej in v sodnem procesu, ki je sledil poleti leta 1944. Začasno je morala zapustiti mesto v Franji, a je bila na koncu oproščena in se je lahko vrnila. Zadoščenje pa je imelo grenak priokus: »Zmagoslavja ob zmagi nad krivico ni bilo, hudo so me še pekle rane in ranice in spomin na velika in drobna razočaranja je bil še preveč živ«, je zapisala. Daša, to je bilo njeno partizansko ime, je v partizanih našla tudi svojo ljubezen. S Frenkom Bidovcem sta se poročila 20. februarja 1945, svatba pa je bila kar v bolnici Franja.
Njene spomine si lahko preberete v knjigi z naslovom Ni neskončnih poti (Pisma sinu), Ljubljana, 1984.
Zgodbe osebja
Ciccarelli, dr. Antonio
“Venomer so prinašali nove ranjence, ki jim je bilo treba pomagati.”
(dr. Antonio Ciccarelli)
Antonio Ciccarelli se je rodil leta 1914 v kraju Novara v pokrajini Piemont na severu Italije. Po srednji šoli, ki jo je obiskoval v Gorici, se je odločil za študij na vojaškem klasičnem liceju in medicinski fakulteti. Po zaključku študija je bil vpoklican v vojsko, ki jo je kot poročnik in zdravnik med drugim služil na Kreti. Nato je postal vodja zdravstvene službe na letališču v Mirnu pri Gorici. Po kapitulaciji Italije, septembra leta 1943, se je pridružil slovenskim partizanom. To je bilo v času goriške fronte, ko je kot edini zdravnik v zaledju opravljal tudi kirurške posege, čeprav ni bil pravi kirurg. Najprej se je nahajal na Vogrskem v bolnišnici partizanskega zdravnika dr. Aleksandra Petra – Gala, nato je odšel k Tratniku v Čekovnik, kjer je bila ustanovljena Partizanska bolnica Pavla. Čez nekaj časa je bil premeščen na njen oddelek v Jagršče. Od prvega 1. aprila 1944 do 19. januarja 1945 je vodil oddelka »Pokljuka« in »Š Stol I« na Jelovici, ki sta spadala pod upravo Partizanske bolnice Franja. Nato je bil do konca vojne vodja sanitetne službe v diviziji Garibaldi Natisone, ki je delovala v okviru 9. korpusa. Ves čas ga je spremljal bolničar Costanzo, s katerim sta se zelo razumela. Po vojni se je vključil v italijansko vojsko, kjer je dosegel čin generalporočnika, bil je tudi načelnik sanitete italijanskega vojnega letalstva. Po upokojitvi je pogosto obiskoval Slovenijo in vzdrževal tesne stike z nekdanjimi člani osebja bolnišnic in ranjenci, ki jih je je zdravil. Nekoč je bil v intervjuju vprašan, zakaj se je kot italijanski zdravnik po razpadu svoje države odločil ostati s slovenskim partizani. Odgovor na to vprašanje je bil zanj čisto preprost: venomer so prinašali nove ranjence, ki jim je bilo treba pomagati.
