V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
»S takim tovarišem bi upal prenesti še hujše preizkušnje, kot so bile tiste sredi novembra 1943.«(dr. Viktor Volčjak)
Gašper si je pred odhodom v partizane služil kruh kot gozdni delavec na Jelovici. Tam se je prvič srečal z ranjenci, ko sta z očetom skrbela za ranjenega partizana. Zaradi tega so ju zaprli v Begunjah, po izpustitvi iz zapora pa je dobil poziv v nemško vojsko, ki se ji je skupaj s tovariši izognil z odhodom v partizane. Zaradi poškodbe gležnja se je najprej tudi sam zdravil v manjši partizanski bolnišnici na Gorenjskem, po ozdravitvi pa je jeseni leta 1943 kot bolničar prišel na Cerkljansko. V času sovražne ofenzive novembra istega leta se je zdravstveno osebje skupaj z ranjenci umaknilo na Gorenjsko. Prenos je potekal v izredno zahtevnih zimskih razmerah, ki so od osebja terjale nečloveške napore. Dr. Volčjak se je spominjal, kako je imel Gašper od hude utrujenosti na tem pohodu privide. Fantu, s katerim je skupaj preživel veliko težkih trenutkov, je zelo zaupal. Bil je prvi od osebja, s katerim se je posvetoval o nameravani gradnji bolnišnice v soteski, in prvi bolničar v tej bolnišnici. Pozneje so mu zaupali delo na javki št. 1, v Praprotnikovem mlinu, kjer je samostojno skrbel za ranjence. V času sovražne ofenzive 17. aprila 1944 so nemški vojaki javko odkrili. Gašper je ranjence reševal na varno, vendar mu jih vseh ni uspelo rešiti. Njega, dva ranjenca in pomočnika, ki mu je pomagal pri reševanju, so vojaki ustrelili. Ob tej prezgodnji in tragični smrti je dr. Volčjak zapisal: »Vrata smrti so se tako hitro odprla in zaprla za Gašperjem, da nam ni utegnil prav nič naročiti; s svojo žrtvijo še danes obtožuje vse nasilnike tega sveta.«