V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
»Izredno požrtvovalna je od kapitulacije Italije nadvse skrbno negovala ranjence. Sodelovala pri vseh kulturnih prireditvah v postojanki.« (Iz Predloga za pohvalo in priznanje, 1. 2. 1945)
Pavla je bila doma iz Poljubinja pri Tolminu. Zaradi šibkega zdravja je opustila študij in se izučila za šiviljo. Zelo sta jo privlačili slovenska literatura in poezija. V času fašizma, ki je Slovencem na Primorskem odvzel pravico do uporabe lastnega jezika, je med mladino skrivaj širila slovenske knjige in jih učila slovenščine. Spomladi leta 1943 je odšla v partizane, najprej v brigado, jeseni pa so jo določili za delo v bolnišnici. Sama je skrbela za štiri ranjence, ki so jih namestili v starem opuščenem mlinu pred sotesko Pasice. Pozneje se je z njimi preselila na domačijo v Podnjivču in naposled v sotesko Pasice, kjer so ustanovili skrito bolnišnico. Ves čas vojne je opravljala zahtevno in naporno delo bolničarke;:pospravljanje in čiščenje bolniških sob, prevezovanje ran, pranje povojev, razdeljevanje obrokov in zdravil, nočna dežurstva … Ko je gledala, kako ranjenci z močno voljo prenašajo trpljenje in bolečine, je pozabila na lastno obremenjenost in žalost. V boju je namreč izgubila fanta in brata. Ranjenci so jo imeli radi, ker je zanje vedno imela toplo besedo in prijazen nasmeh. Pogosto jim je kaj zapela in zaigrala na harmoniko ali kitaro. V bolnici je vodila tudi ženski pevski zbor. V prostih urah je pisala pesmi in zgodbe. Nekatere so izšle v Bolniškem listu – časopisu, ki je izhajal v Franji.
Zgodbe osebja
Mlakar, Metod
Gostilno v Logu, ob cesti v Novake, je dal postaviti podjetni Janez Mlakar, gospodar kmetije v Podnjivču, okoli leta 1906. Umrl je zelo mlad, ko je bil njegov sin Metod še mladoleten, in vodenje gostilne je prevzela vdova Uršula. Tik pred drugo svetovno vojno pa si je Metod ustvaril družino, z ženo Katrco sta prevzela gostilno, ki je pod njunim vodstvom zacvetela. Prenovili so žago ter postavili kegljišče in balinišče. Metod se je že leta 1942 vključil v delo za osvobodilno fronto. Zbirali so material in denar za partizansko vojsko ter prenašali pošto. V njegovi gostilni je bila ena od javk (javka – tajno mesto za vzdrževanje zvez med partizanskimi enotami) za Partizansko bolnico Franja. Daroval je veliko lesa za gradnjo bolnišničnih barak, ki so ga na njegovi žagi tudi razžagali. Ob zadnji ofenzivi so Nemci vso družino zaprli v kegljišče in grozili, da jih bodo zažgali. Na srečo se to ni zgodilo, saj niso našli dokazov, da pomagajo partizanom.
Člani osebja in nekdanji ranjenci bolnice Franja so se po vojni zbirali na srečanjih v Logu. Prvič v maju leta 1946, ko se je prav tu odvijala velika proslava ob slovesnem odprtju bolnice Franja. Mnogi obiskovalci Franje, več deset tisoč se jih je zvrstilo letno, so se ustavili tudi v Logu. Katrca in Metod sta gostilno vodila do začetka 70. let 20. stoletja, potem bremena nista več zmogla. Gostilno so dali v najem in pozneje prodali.
