V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
»Ime Janeza Peternelja bi morali zapisati v kroniko bolnišnice ‘Franja’’ z zlatimi črkami.« (dr. Viktor Volčjak)
Janez Peternelj je bil rojen v kmečki družini v Dolenjih Novakih. Priženil se je na kmetijo v Trebenčah, a se je tri leta pozneje z družino vrnil v Novake, saj je kupil kmetijo v Podnjivču, dom svojega deda Franca Mlakarja, ki je bila naprodaj. Po smrti prve žene Terezije se je kmalu v drugo poročil in druga žena Roza mu je rodila osem otrok. Janez je bil član prve trojke Osvobodilne fronte v Novakih, ki je začela delovati junija 1942 ter je opravljala različne obveščevalne naloge in vzdrževala zvezo z aktivisti. Zaradi svojih aktivnosti je postal sumljiv italijanskim oblastem, ki so ga poklicale celo na zagovor, a kljub temu ni odnehal. Bil je tudi član vaškega narodno-osvobodilnega odbora. Po prvem bombardiranju Cerknega, 31. oktobra 1943, so partizani iskali varen prostor za ranjence. Janez jim je ponudil svoj dom v Podnjivču in ostali so do novembrske ofenzive, ko so se partizanske enote skupaj z ranjenci umaknile na Gorenjsko. Po njihovi vrnitvi je Janez predlagal zdravniku Viktorju Volčjaku, da bi si ogledala sotesko Pasice v neposredni bližini domačije kot možno lokacijo za gradnjo bolnišnice. Za njegovo družino in ranjence bi bilo tako bolj varno. Bolnišnico so kmalu zgradili in Janezova domačija je postala glavna javka, preko katere je šel ves material, pa tudi ranjenci in osebje, namenjeni v bolnišnico. Tu je do nemške ofenzive aprila leta 1944 delovala tudi pokretna bolnica, kakor so imenovali bolnišnice, ki so se po potrebi selile skupaj z ranjenci. V mlinu, ki je bil v sklopu domačije, so mleli za potrebe partizanskih ustanov v bližini. V hišnem hramu je bilo skladišče živil in sanitetnega materiala, v prvih mesecih so tudi pekli kruh. Za primer nevarnosti so imeli bunker; temu namenu je služila jama, izkopana pod skednjem, ki je bila prvotno namenjena za pogon mlatilnice. Mimo hiše so hodili različni kurirji in druge partizanske enote. Vse to je pomenilo, da je družina živela v stalni nevarnosti. Največja preizkušnja jih je doletela na cvetno nedeljo, 25. marca 1945, ko so jim nemški vojaki zažgali domačijo in so ostali brez strehe nad glavo.
Nekaj dni po prenehanju delovanja bolnišnice, ko so vsi odšli iz grape, je Janez od uprave S.V.P.B. Franja prejel pismo, v katerem so ga zadolžili, naj poskrbi za bolnišnico in zagotovi, da bo vse ostalo nedotaknjeno. V ta namen so mu izročili celo puško in mu naročili, naj gre vsak dan v sotesko in preveri stanje. Če so prišli obiskovalci, je šel z njimi. Julija se je v grapo za oskrbnika vrnil nekdanji član osebja Nikola Radojčić, zato Janezu ni bilo več treba skrbeti za bolnišnico.
Zgodbe osebja
Peternelj, Vencelj
Vencelj je nekaj let pred vojno postal gospodar kmetije pri Cmilku v Dolenjih Novakih, ki leži na pobočju Škofja, na nasprotni strani soteske Pasice. Tudi on je bil sorodstveno povezan s Podnjivškimi, saj je od tam prihajala njegova mama. Z ženo Frančiško sta si ustvarila številno družino. Bratranec Metod Mlakar ga je poleti 1942 pritegnil k delu za Osvobodilno fronto. Pomagal je zbirati material in denar za partizane ter prenašal pošto in propagandne letake. Na domačem skednju je zgradil skrivališče za partizanske izvidnice, ki so še pred kapitulacijo Italije pogosto prihajale mimo. Jeseni leta 1943, po prvem bombardiranju Cerknega, se je v njegovi hiši nastanila premična bolnišnica. S krajšo prekinitvijo so do marca 1944 ves čas skrbeli za 3–12 ranjencev. Od marca dalje pa do konca vojne je bila na domačiji javka Partizanske bolnice Franja. Vsi ranjenci ali bolniki, ki so bili namenjeni v bolnišnico, so morali skozi javko, kjer so jim zavezali oči. Približno 5 minut južno od hiše so septembra leta 1944 zgradili leseno barako, da bi v primeru nevarnosti tja skrili ranjence iz javke. Namenjena je bila tudi bolnikom, ki niso potrebovali zdravljenja v bolnišnici. Uporabljali so jo do konca vojne.
