V vseh oddelkih bolnišnice je delalo skupno več kot sto petdeset ljudi. Nekateri so bili poslani iz drugih partizanskih enot, veliko pa je bilo takšnih, ki so v bolnišnico prišli kot bolniki ali ranjenci in so se po ozdravitvi pridružili osebju. Pred vojno so opravljali različne poklice, največ je bilo delavcev, kmetov in obrtnikov, nekaj tudi dijakov in uradnikov. Po sili razmer so nato postali bolničarji, graditelji, ekonomi, oziroma to, kar so od njih terjale trenutne potrebe.
»V resnično pomoč so nam lahko v življenju ljudje, ki jim zaupamo. Zame je bil tak dr. Viktor Volčjak.« (dr. Franja Bojc Bidovec)
Viktor Volčjak se je rodil v delavski družini v Virmašah pri Škofji Loki. Študij medicine je zaključil leta 1938 in tri leta pozneje odprl privatno zdravniško prakso v Žireh. Partizanom je začel pomagati leta 1943, novembra istega leta pa je prišel na Cerkljansko z nalogo, da poskrbi za ranjence 31. divizije. Bil je ustanovitelj in prvi upravnik skrite bolnišnice v Dolenjih Novakih pri Cerknem ter tisti, ki ji je nadel ime. S poimenovanjem skritih bolnišnic po resničnih osebah je želel izpostaviti pomen zdravnice Franje in drugih žensk, ki so v tej vojni prevzele veliko odgovornost in skrb za ranjence. V začetku leta 1944 je bil imenovan za vodjo sanitetnega odseka 9. korpusa, a je še vedno pogosto prihajal v Franjo. Ko se je na eni teh poti z motorjem peljal proti bolnišnici, se je nevede znašel v nemški koloni, ki je peljala proti Idriji. Na srečo ga niso opazili, ko je na Želinu zavil proti Cerknemu. Juliju 1944 so proti njemu – istočasno kot proti dr. Franji – uvedli kazenski postopek. Bil je suspendiran in zadržan pod stražo, a po dveh mesecih zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Zanimivo razlago, zakaj je prišlo do te obtožbe, je v svojih spominih zapisal dr. Franci Derganc: »Ko sem dr. Volčjaka na Lokvah prvič videl, je nosil še dolgo brado in dolge lase. Mogoče je bilo to krivo, da so mnogi mislili, da je simpatizer četnikov in strokovni saboter.« Izjava veliko pove o stanju duha takratnega vojnega časa. Že najmanjši sum je včasih sprožil resne posledice. Zatem je nove bolnišnice ustanavljal tudi v Brdih.
Več o zgoraj omenjenem procesu najdete v publikaciji Arhivskega društva Slovenije: Mateja Jeraj, Jelka Melik, Partizanski zdravniki in pravniki med stroko in politiko, Ljubljana, 1996.